MOJE SPANJE JE ENO… Pozdravljeni. Sem 43 letni mladenič (dobra stran, če imaš Parkinsona pri teh letih je, da ti vsi pravijo, da si mlad :)), s tem gospodom pa sem se srečal pred cca 7imi leti in takrat se je začela tudi moja odiseja spanja oz. bolje rečeno ne spanja. Sprva sem opazil, da po nočni službi (takrat sem še delal tudi nočne izmene) ne morem več spati (po več ur), zato sem tudi zaključil z nočnim delom. Leta minevajo in spanje se počasi še slabša. Sprva sem se prebujal sredi noči le, kadar sem drugi dan pričakoval kakšen poseben dogodek, zdaj pa se dogaja, da se že skoraj vsak dan prebudim ob 2h ali 3h ali morda 4h,…
Včasih se celo zgodi, da se sredi noči, ko se prebudim, počutim povsem naspanega in ne morem ponovno zaspati. No, pa saj grem tudi spat bolj zgodaj, včasih celo ob 20ih, večinoma pa do 22ih. Po prvem delu nočnega spanja pa ne zaspim ponovno enako hitro; včasih dokaj hitro, včasih traja malo več časa, včasih pa šele po gledanju TV-ja in ob skodelici toplega mleka z “biškoti”.
Ampak vse le ni tako črno. Včasih se celo zgodi, da spim neprekinjeno do devetih . Hecno, ampak vstajanje sredi noči sploh ni tako slabo; v hiši je mir, zunaj je mir, in ker rad hodim na ribolov in je za ta šport rana ura dobrodošla, je vse kot naročeno. Pa tudi dosti krat se ob “tisti” uri “dobimo” s sotrpini, ki sem jih spoznal s pomočjo Trepetlike in se pogovarjamo v ljubem miru, saj vsi ostali še sladko spijo. Vse bi bilo super, če ne bi bilo potrebno podnevi tudi živeti… Okoli 1ih ali 2h popoldan pa postanem utrujen in brez energije, zato moram malo počivat, (če je le mogoče in moj 4-urni delavnik mi to dopušča). Po popoldanskem počitku pa sledi skodelica kave in sem spet “kot nov” do večera…. In zvečer se včasih zalotim, da se bojim iti spat, ker me je strah tega, da se bom kmalu zbudil… Lp Egon