Začelo se ni ravno spodbudno. Najprej sem se izgubila v »velemestnem« Kranju, od osnovne šole do Supernove, gor in dol, samo naravnost mi je navigacijo sporočal vodja kranjske enote Marijan Mohorič. Nekako se mi je posrečilo in sem prispela do objekta Ulica Staneta Žagarja 37.
Pred objektom se je že sončil naš svetovni prvak Marjan, ob vstopu v dvorano me je presenetil vrvež. Ob vhodu polna miza dobrot, ki so jih pripravili Gorenjci, nobene »uhernosti« ni bilo na tej polni mizi. Nekaj so prispevali tudi udeleženci iz Maribora. Bolj je izgledalo, da imamo kulinarično srečanje.
Pa ni bilo tako. Garderobe za igralce lepo za zavesami. Domen spiker in mladi pomočnik Gal za računalnikom sta suvereno podajala informacije: kdo igra, na kateri mizi. Na vseh mizah se je igralo, ženske in moški ločeno. Tekmovali so samo posamezno, kar je ob prijavljenih 47 tekmovalcev edino bilo možno časovno izpeljati.
Vse je potekalo urejeno in tekoče, vsi dobre volje, izgubljene igre sprejete z veseljem. Barbara mi je kar nekajkrat povedala, sem res izgubila, ampak z 12 proti 10.
Kava, čaj na razpolago vsak trenutek.
Vendar za tem odlično organiziranim tekmovanjem, ki sem ga videla bolj kot srečanje prijateljev iz vseh Trepetlikinih enot, je bilo najmanj 22 sodelavcev, ki so pripravili tekmovanje.
Lepo je bilo pogledati to množico oseb, za katere vem, da morajo vsak dan živeti z gospodom Parkinsonom, kako na tem tekmovanju ne izgledajo bolni. Izjave: še nikoli nismo imeli toliko prijateljev, odkar igram namizni tenis, se lahko oblečem sam in grem sam na stranišče, prej tega nisem zmogel. Žena je hvaležno kimala, prej je bil skoraj nepokreten. Lahko se pogovarjamo o vseh, tudi intimnih problemih. Bila je to pomešana vesela množica Slovenije.
V tej množici so se gibali trenerji namiznega tenisa : Grega, Sara, Domen.
Tudi Vinko Kurent je bil med tekmovalci, Vinko , ki je pred 3 leti zanetil požar igranja namiznega tenisa, najprej v Mariboru, nato Ljubljani, sledil je Kranj, Nova Gorica, Bled in še bo šlo naprej.
Med tekmovanjem je bila zagotovljena tudi zdravstvena oskrba. Stroga »ping-pong sestra« je vsem igralcem dala injekcijo, verjetno dopinga, da bodo bolje igrali. Tudi reflekse je preverjala in ves čas opozarjala, da je treba upoštevati vrstni red in da več kot delati ne zmore. Vsi tekmovalci so prejeli tudi zdravilno tableto.
Pohvaliti je treba tudi gledalce, ki so v napetosti čakali rezultate posameznih iger in navijali za vse tekmovalce.
Po končanem tekmovanju so vsi udeleženci prejeli medalje, tudi tisti, ki so zmagali.
Jurij je zmagovalcem podaril darila, ki jih delajo v njegovi delavnici.
Vsi so se imeli lepo.
Jože Kristan s prijatelji, vaša vztrajnost, pogum in znanje so rodili izredno lepo srečanje-tekmovanje.
Lepa podoba delovanja Društva Trepetlika je bila to včeraj.
Čestitam vsem, organizatorjem in tekmovalcem in verjamem, da se bodo taka srečanja ponavljala tudi v bodoče.
Cvetka Pavlina Likar