VOJKO OREL – PREJEMNIK BLOUDKOVE NAGRADE
Na Brdu pri Kranju so 11. 2. 2024 podelili Bloudkova priznanja za delo v športu za leto 2023.
Najvišje državno priznanje Bloudkovo nagrado za življenjsko delo v športu je prejel tudi član našega društva Vojko Orel.
V obrazložitvi so zapisali:
Vojko Orel, upokojeni profesor športne vzgoje v Novi Gorici, je že več kot 60 let predan športu in je velik ponos Goriške. Po prvih športnih korakih na nogometnem igrišču v Šempetru, je bil uspešen atlet prvih generacij Atletskega kluba Gorica. Po zaključku študija na Visoki šoli za telesno kulturo je začel svoje dolgoletno delo v športu kot profesor športne vzgoje na srednji šoli in kot trener v atletiki.
V svoji več kot 30-letni trenerski karieri ( 12 let je trenersko delo opravljal poklicno), je vzgojil vrsto odličnih atletinj in atletov, ki so bili slovenski in Jugoslovanski prvaki in rekorderji, reprezentanti Jugoslavije in Slovenije, nosilci medalj na balkanskih in sredozemskih igrah.
Njegov izjemni prispevek k razvoju športa je obogaten z delom v okviru programov športa Športne zveze in Javnega zavoda za šport Nova Gorica in aktivnim delovanjem v organih Atletske zveze Slovenije, Jugoslavije in OKS-ZŠZ. Veliko vlogo je imel v organizaciji športno rekreativnih prireditev, posebej še tistih čezmejnih.
V zadnjem obdobju dela na področju urejanja arhivske dokumentacije in kronik športnega dogajanja na Goriškem. Dragocene podatke je zbral v petih knjigah.
Vojko je predstavitev življenjske poti v športu strnil v pričujoči zapis:
Po očetovih stopinjah sem vstopil v svet športa. Preko prvih športnih korakov v v nogometu sem se, na novem stadionu v Novi Gorici leta 1962, srečal z atletiko. V mladinskih kategorijah sem bil prvak in državni reprezentant Jugoslavije v troskoku in mladinski rekorder Slovenije. Kot logično nadaljevanje navdušenega mladega športnika je po gimnazijski maturi sledil študij na takratni Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani. Študij in tekmovalna pot nista šli v isto smer in tako je prevladala vnaprej začrtana pot športnega pedagoga.
Poleg pedagoškega dela v šoli, kjer sem se trudil dijakom približati koristne vsebine in vrednote športa in rekreacije, sem se odločil še za trenersko pot v atletiki. Skupaj s prijateljem prof. Juretom Novakom in izjemnimi športnimi delavci, na čelu z velikim atletskim prijateljem Andrejem Frankom, smo naredili velik skok v državni in mednarodni atletski prostor. Izjemno smo izkoristili izgradnjo atletske steze s plastično maso leta 1975 in za daljše obdobje je Nova Gorica bila zelo zanimiv atletski center za naše in tuje, tudi vrhunske atlete in atletinje.
Trenerske naloge sem opravljal skoraj 30 let, najprej kot amaterski trener (1972 -1982), nato 12 let kot strokovni vodja kluba (1982 – 1994) in ponovno kot amater 2005- 2010). Ves čas sem bil stalno v strokovnih in upravnih organih kluba.
Skozi procese športne vzgoje in treningov je šlo veliko mladih, ki so v teh procesih prejemali in dajali vse tisto kar samo šport lahko da.
Poleg rezultatov, naslovov prvakov in medalj je največja nagrada za vloženi trud zahvalen pogled, stisk roke ob čestitki, prijazen pogled in lepi spomini na aktivna športna obdobja. Mnogi nekdanji atleti in atletinje se tega radi spominjajo in to poudarjajo tudi ob kasnejših srečanjih. Ob tem je prav prijetno slišati, da so praktično vsi, ki so šli skozi vsaj nekajletni proces vadbe, tudi uspešno izgradili šolsko in življenjsko pot.
Ko sem kot profesor športne vzgoje stopal po zahtevni poti dela z mladimi, nisem veliko razmišljal o tem kaj vse me čaka. Pestro delo učitelja v šoli, trenerja v atletiki, koordinatorja programov športa na Športni zvezi in Javnem zavodu za šport ter mnoge zadolžitve na področju organizacije športa, vse to je prinašalo nove izzive, spodbude in zahteve za nadaljevanje profesionalnih in prostovoljskih nalog.
Imel sem srečo, da sem sodeloval s številnimi izjemnimi športnimi pedagogi, trenerji, zagnanimi športnimi delavci ali samo prijatelji športa, ki so vsi bili vedno pripravljeni pomagati, tako pri procesu vadbe in tekmovanjih, kot tudi pri neštetih organizacijskih nalogah.
Z vso odgovornostjo trdim, da je vse prevečkrat spregledano delo športnih delavcev neprecenljiva vrednota. Ob pregovorno premajhnih sredstvih vloženih v delovanje društev in klubov, predstavlja prostovoljno delo večkratno obogatitev dodeljenih sredstev in s tem osnovo za izvajanje procesa vadbe in tekmovanj.
Ob priložnosti kot je ta vidim, da moje aktivnosti niso ostale neopažene, zato naj bo nagrada potrditev, da družba ocenjuje naše delo, hkrati naj velja tudi kot spodbuda vsem športnim delavcem.
Hvala vsem, ki so mi delo v športu omogočili in me pri tem podpirali.
Nekako zadnjih 10 let redno spremljam delo in problematiko našega društva Trepetlike. Škoda, da ne morem več tako aktivno sodelovati pri programih za ohranjanje motorike, moči in pri stalni borbi s škodljivimi vplivi »naše« bolezni. Bom pa še naprej skrbel za rast motivacije, primerne nasvete in seveda tudi za prijetno druženje.
