Leto 2024 se počasi izteka in zato smo se odločili, da se še zadnjič letos ponovno srečamo tisti, ki imamo v Društvu Trepetlika tak simpatičen naziv Mladi.
Naziv se sicer res lepo sliši, ampak ni zavidanja vreden, saj smo ga dobili zato, ker nam je bila diagnoza Parkinson postavljena že pred 45. letom starosti.
Ker pa bi naj bili kot mladi Parkinsoni še vsaj malo bolj poskočni, kot naši starejši sotrpini, smo se odločili za aktivni vikend na Debelem rtiču, ki ga vsi že dobro poznamo in se tja vedno radi vračamo.
Naše druženje smo začeli že v petek popoldan, ko nam je prišel Ahac Istenič, dipl. zdr., mag. kineziologije predstaviti vizijo Znanstveno raziskovalnega središča Koper. S svojimi sodelavci poskušajo prepričati pristojne organe, da Parkinsonovi bolniki potrebujemo nadzorovano vadbo skozi skozi vse leto, ne samo enkrat v strnjenem nizu.
V soboto dopoldan nam je prišla fizioterapevtka ga. Biljana Mijatovič Cunja pokazat, kako si lahko pomagamo tudi, ko telo zaradi napredovale bolezni več ne sodeluje tako, kot bi si želeli. Na praktičnem primeru smo videli, kako se je treba lotiti pobiranja nekoga, ki sam nima dovolj moči, da bi lahko vstal.
Po predavanju je bilo do kosila dovolj časa, da izkoristimo sončen dan ob morju, zato smo se odpravili na kar dolg sprehod do Ankarana.
Po kosilu pa je naš hišni animator Janko že začel s pripravami na skoraj pravi turnir. Predlagal je, da se zvečer pomerimo v ping pongu (seveda), v pikadu in ročnem nogometu.
Izžrebali smo mešane pare in borba se je začela. Vsi igralci so bili maksimalno motivirani in prav vsak je želel čim večkrat zmagati! Po dvorani je odmeval smeh, vzkliki veselja ob zmagi in kakšen: pa joooooj!!!, ko smo izgubljali. Glavno pa je bilo to, da smo se vsi maksimalno sprostili, tako bolniki, kot naši skrbniki in spet smo vsi skupaj naredili
še novi korak naprej v našem prijateljstvu. Vsi se ob takih srečanjih vedno znova zavemo, koliko nam pomeni to druženje z ljudmi, ki imajo enake težave in enake skrbi.
Čeprav smo se prejšnji večer na turnirju zelo dobro razgibali, smo tudi nedeljo začeli aktivno. Prišel je Nejc Filipčič, diplomirani fizioterapevt. Ker verjetno ve, da mu lahko kot Parkinsoni med predavanjem tudi zaspimo, nas je kar aktiviral, da smo večkrat naredili kake vaje ali pa še boljše, se šli razne igrice.
Vikend se je tako bližal koncu in ker smo hoteli še to zadnjo urico preživeti skupaj, so naši moški sestavili skupaj pol jedilnice, da so dobili dovolj veliko omizje, za vse nas, ki smo bili še na zadnjem kosilu.
Sama sem preživela čudovit vikend in si nabrala dovolj moči, da smelo začnem nov delovni teden.
Vsem, ki ste prišli, hvala, da ste s seboj prinesli dovolj dobre volje, ki nam je vsaj za nekaj ur pomagala pozabiti, da smo tukaj pravzaprav zato, ker smo zboleli in tudi, da smo se našli in postali prijatelji prav zaradi bolezni. Tako je, nekaj izgubiš in nekaj dobiš.
Lepo preživite veseli december in se kmalu vidimo!
*Danica Kocbek, vodja Mladih*
*PS: *hvala Društvu Trepetlika, ki nam taka druženja omogoča in še posebej iskrena *hvala dolgoletni predsednici Cvetki Pavlini Likar*, ki je vsa leta skrbela za društvo
*PS (2):* če ste se prepoznali v opisu Mladih (torej če ste zboleli kot Parkinson pred 45. ali pa pred 50. letom), pišite ali pokličite na društvo in povejte, da bi se radi priključili skupini Mladih
GALERIJA SLIK
