Obračam se vam v času, ko je »naš svet« postal naš dom. Čeprav majhen, pa vendar v teh časih varen pristan. Zaradi ukrepov za zajezitev širjenja korona virusa smo ostali »ujeti« doma, sami s svojimi težavami, boleznijo in s svojimi najdražjimi. Res je, da je doma najlepše in sicer takrat, ko se domov vračaš po sprehodu na svežem zraku in podobno. Na žalost tokrat ni tako. Zidovi nas sedaj močno omejujejo, nam ne dajo dihati in vse bolj v nas narašča napetost, strah pred neznanim, s tem pa tudi tako nezaželjeno napredovanje bolezni. A kaj hočemo, ta sovražnik, ki je neviden, je povsod okoli nas. Še kako vidne pa so njegove posledice, ki so strah vzbujajoče. Njegove sovražne lovke nas želijo objeti in nas ne izpustiti . Toda v nas je še vedno toliko energije in želje po življenju, da sovražniku ne bomo dovolili, da nas zlomi.
Vsekakor pogrešam druženje, telovadbo Pod gorco, ples, plavanje in seveda tako zaželjen » ping pong«. Vse te aktivnosti smo izvajali pred korona virusom in so v nas spodbudili višjo raven samozavesti, več medsebojnega sporazumevanja, druženja in izmenjavo izkušenj. Tu smo bili vsi enaki in ni nas bilo sram svoje bolezni. Ta sovražni gostitelj nas je vse presenetil in nam za nedoločen čas vzel to kar smo začeli sejati, da bi čimprej začeli pobirati sadove svojega dela. Vzel nam je stike, čudovita druženja in mnogo drugih trenutkov. No, kar je, je. Je pa tudi res, da ima vsako slabo tudi nekaj dobrega. Pomladili smo se in postali enaki mladi generaciji. Računalnik in telefon sta postala nepogrešljiva. Bolj smo se povezali z prijatelji, ki jih dolgo nismo slišali, sorodniki s katerimi smo bili morda skregani in je sedaj čas za spravo in podobno. Za televizijski srejemnik lahko rečemo » bog ne daj, da bi crkno televizor«, saj nam je vir informacij in stik z zunanjim svetom.
V teh težkih trenutkih želim, da ostanemo koliko toliko zdravi in, da najdemo oporo tudi med člani našega društva. Prav je, da mislimo drug na drugega, se pokličimo in vprašamo kako smo in če kaj potrebujemo. Veliko članov je med nami, ki potrebujejo kakršno koli pomoč, pa čeprav je ta lahko izražena samo v lepih in toplih besedah.
Čeprav še ne vidim konca, ostanimo optimistični. Minilo bo in mi se bomo še naprej družili in uživali v življenju, ki je tako lepo, samo živeti ga je treba.
Bodimo previdni, bodimo disciplinirani in pazimo nase. Življenje nam v teh časih teče počasneje, a ostanimo narazen, da bomo lahko čimprej skupaj.
» OSTANITE DOMA«