Zaključek vadbene sezone (september 2012 – julij 2013)
Napovedan je bil lep poletni dan. Parkinsoniki in njihovi skrbniki, ki se dobivamo na telovadbi, plavalni gimnastiki in nordijski hoji v Ljubljani, smo bili povabljeni na Katarino k Roziki in Nacetu. Pripeljali smo se na razne načine. Mene sta pripeljala Martin in Anica. Vozili smo po zaviti, ponekod zelo strmi makadamski gozdni poti. Večkrat nas je presunila misel, da smo se izgubili. A na dogovorjeno mesto smo se pripeljali točno opoldne. Martin, čestitamo!
Kdo pa je naša Rozika in kdo je Nace? Rozika je parkinsonka v poznih zrelih letih, bistrega duha in malo slabšega vida. Zelo rada je v dobri družbi, redno pa sodeluje tudi v skupini nordijskih hodcev. Pride vedno, čeprav večinoma nekaj minut zamudi. Lahko bi rekli: »Pride pozno, hodi grozno« – predvsem nordijsko. Ker vemo za njeno železno navadico, jo vedno radi počakamo.
Nace je njen skrbnik, med drugim tudi njen zakonski partner.
Je dobrodušen in vsestransko razgledan gospod, nekoliko zaobljenega stasa . Nace je tudi dober slikar amater, s stilom.
Rozika je v nasprotju z Nacetom vitka in vedno elegantno urejena dama. Tudi na nordijsko hojo pride oblečena bolj kot dama, ki bo šla na sprehod po promenadi ali na koncert in ne po »nordijsko« po Poti spominov v Kosezah.
No, pa se vrnimo na Katarino, kjer se nas je zbrala kar številčna skupina, lahko bi rekli že kar prijateljev in sicer Sašo, Nežka, Tone, Matjaž, Marija, Lucija, Beti, Janez, Marija, Majda, Martin, Rado, Lili, Janez in moja malenkost Jurij.
Že teden dni pred srečanjem smo dobili skico poti do Rozikinega in Nacetovega vikenda. Da bi jo študijsko – avtomobilsko proučili. Resnici na ljubo je treba povedati, da bi njun vikend s pomočjo skice našli šele v večernih urah. A pod vodstvom Nacetovega brata Damjana smo prispeli hitro, po zelo zavitih delno makadamskih in asfaltiranih poteh, do njune ljubke hišice.
Bolje rečeno hiše na robu gozda. Počutili smo se, kot bi bili v raju (sicer še nisem bil tam – mislim v raju, a si ga nekako tako predstavljam): pred hišo lepo negovana trava, ob hiši gredice s cvetočimi rožami in grmički, nato sadovnjak z različnimi sadnimi drevesi, pa vzorno urejen majhen vrtiček, pa še marsikaj, kar daje duši, da se prijetno počuti.
No pa nismo prišli samo zaradi ogleda in bivanja v prečudoviti naravi ampak, da proslavimo zaključek naše spomladanske rekreacije. In seveda, da se imamo »fajn«.
Posedli smo se kar v hiši, ker se je začel zunaj siliti dež. Na mizah so bile že pripravljene same kulinarične dobrote, ki jih je po dogovoru nabavila ali pa kar ustvarila naša Anica, pa tudi mnogo sladic in drugih jedi, ki so jih pripravile spretne roke naših članic. Marsikaj so pripravili tudi Rozika, Nace in Damjan. Za odlično vino je poskrbel Milan, Jurij pa je prinesel za pokušino brestovski teran.
Ni čudno, da smo parkinsoniki večkrat bolj okrogli kot podolgovati, a v življenju je pomembno, da se človek dobro počuti, ne samo v glavi oz. v svoji duši, ampak tudi v svojem telesu (upam, da tega ne slišita naš primarij Zvezdan in sestra Lidija).
Ko smo potešili svoje biološke potrebe smo se posvetili bolj duhovnim vsebinam.
Čas je ob pripovedovanju spominov posameznikov, o težavah in netežavah naše bolezni o naših skrbnikih pa tudi vsesplošnem klepetu zelo hitro mineval in prišel je čas slovesa. Vse nas je prevevala želja, da se še dobimo v takem sestavu in številu. Rozika in Nace pa sta nas povabila, da se še kdaj oglasimo pri njih na Katarini.
V imenu nas vseh se je Roziki, Nacetu in tudi Damjanu zahvalila naša Anica.
Roziki je zaželela predvsem veliko zdravja, to je telesnih in zdravo miselnih moči, da bi bila še veliko let z nami.
Nacetu pa, da bi še v naprej lepo skrbel za Roziko Izrazila je tudi željo, da naj bi nas oba, tudi Nace večkrat počastil s svojo duhovito in radoživo prisotnostjo.
Darilo v obliki gublena, ki ga je naredila sama, pa je našim gostiteljem podarila Lucija.
Kot smo izvedeli je gublen dobil svoje stalno mesto v njuni spalnici.
No in spet še ena napitnica za Roziko in njenega soproga Naceta, pa tudi za vse nas, ki se radi skupaj družimo. Nekateri so nazdravili z odličnim vinom, drugi pa z zelo dobrim domačim sokom.
Kdo ve, kaj se bo v prihodnosti dogodilo oz. dogajalo z nami skupaj in z vsakim posebej, morda pa se res kmalu ponovno srečamo ob kako slavnostni priliki, ki jih je neskončno veliko. Potrebna je le volja in dober organizator oz. animator.
Pred odhodom smo še skupaj zapeli nekaj priljubljenih domačih pesmi. Ugotovili smo, da je naše petje zelo ubrano in bilo bi za razmisliti o pevskem zboru Trepetlike. Le primernega dirigenta bi morali povabiti k sodelovanju.
Odhajali smo veseli, polni novih spoznanj in znanj ter vtisov, razigrani in s prijetnim občutkom, da smo naredili še en pomemben korak k še boljšem medsebojnem poznavanju. In mislim, da je to zelo dobro. Na skupni vadbi se ponovno srečamo po počitnicah, septembra.
Želimo si še takih druženj, saj nas povezujejo in nam vlivajo nove moči in spoznanje, da nismo sami. To pa nam parkinsonikom zelo veliko pomeni.
Zapisal in fotografiral mag. Jurij Smerdelj
