O težavah, ki jih bolnikom povzroča parkinsonova bolezen, lahko največ in najtemeljiteje povedo bolniki sami. Medicinske enciklopedije, nevrologi, ki se ukvarjajo z zdravljenjem teh bolnikov, raziskovalne ustanove… poznajo bolezen, vedo o njej zelo veliko, vendar jo ≫od znotraj≪ najbolj poznajo in razumejo bolniki sami. Eden od njih je znani filmski igralec Michael J.Fox.
Michael je slabih deset let potem, ko je izvedel za svojo diagnozo, ustanovil raziskovalno fundacijo za parkinsonovo bolezen (njen moto je: »Ne financiramo le raziskav, pač pa predvsem rezultate teh raziskav!«), kjer zbirajo denar, da bi našli nove poti, nove načine zdravljenja parkinsonove bolezni. Odkar se je igralec poslovil od rednega nastopanja (občasno namreč še vedno nastopa), je posvetil svoje življenje oziroma svoje delo raziskavi bolezni, ki ga je doletela. Takšni zgledi dajejo bolnikom novo upanje. Ko človek zboli, si najprej želi slišati o usodi ljudi, ki so zboleli prav tako kot on. Optimistične zgodbe so veliko privlačnejše od pesimističnih. Optimizem lahko najdemo tudi v večinoma dolgi življenjski dobi nekaterih slavnih bolnikov s parkinsonovo boleznijo. Deborah Kerr, škotska filmska igralka, je na primer dočakala 86 let, Katherine Hepburn je umrla stara 96 let. Tudi papež Janez Pavel II. je umrl v razmeroma visoki starosti 85 let. Dolgo je bilo slišati, da ima parkinsonovo bolezen, vendar je Vatikan to javno objavil šele leta 2003. Parkinsonova bolezen je doletela tudi nekaj diktatorjev: Hitlerja, generala Franca in kitajskega voditelja Mao Zedonga. Bolezen res ne izbira.Zdravljenje se je z odkrivanjem novih zdravil spreminjalo, vendar se nekatera standardna zdravila še vedno uporabljajo. Seveda je vsaka novost posebej dobrodošla. Zato so se bolniki razveselili novih zdravil z dolgim sproščanjem, kar pomeni, da namesto trikrat vzamejo tableto le enkrat na dan. Gre za zdravilo pramipeksol (Mirapexin), ki ga bolniki že poznajo, saj jim ga zdravniki predpisujejo kot edino zdravljenje (monoterapijo) ali pa v kombinaciji z drugimi zdravili.
Zdravilo pramipeksol s takojšnjim učinkovanjem pa so morali bolniki do zdaj vzeti trikrat dnevno. Ker ti bolniki navadno jemljejo še druga zdravila, pomeni nova oblika razbremenitev zanje.Je mogoče trditi, da je zdravilo enako učinkovito, če ga jemljemo le enkrat na dan? Ali ne bo koncentracija učinkovine v razmaku med enim in drugim odmerkom toliko zmanjšana, da bo imel bolnik težave? Bojazen je odveč, kajti klinične raziskave so dokazale, da je nova oblika zdravila enako učinkovita in varna kot tablete s takojšnjim sproščanjem, ki jih bolniki jemljejo trikrat dnevno. Podatki iz raziskav kažejo tudi, da pri jemanju nove oblike zdravila 24-urna koncentracija učinkovine v krvi celo manj niha kot pri jemanju zdravila s takojšnjim sproščanjem (trikrat dnevno).
Ali dolgo sproščanje ne pomeni tudi večje nevarnosti za neželene stranske učinke? Seveda so strokovnjaki v kliničnih raziskavah beležili tudi vse neželene stranske učinke, ki pa jih je, na srečo, relativno malo. Nekaj bolnikov je sililo na bruhanje, nekaj jih je imelo težave z diskinezijo (nehoteni gibi), hipotenzijo (znižanje krvnega tlaka), omotico, zaspanostjo, glavobolom in utrujenostjo.
Zdravilo je iz skupine selektivnih agonistov dopamina, kar pomeni, da posnema delovanje dopamina, živčnega prenašalca, ki ima več zelo pomembnih funkcij: vpliva na miselne procese, nehoteno gibanje, motivacijo, spanje, razpoloženje, pozornost, spomin in učenje. Dovoljenje za uporabo tega zdravila je Evropska agencija za zdravila (EMEA, London) izdala lansko jesen. Nova oblika zdravila se uporablja v vseh državah Evropske unije, poleg njih pa tudi na Norveškem in v Islandiji. Pri nas v Sloveniji pa je na voljo od marca letos.
Milka Krapež